Pri prenovi lokala je arhitekt Saša Uran želel ohraniti podeželski utrip, hkrati pa vkomponirati v lokal nekaj mestnega. Ker je bila investitorjeva želja, da se obnavlja na dolgi rok, so vgrajeni materiali kakovostni, hkrati pa malenkostno zadržani, nevtralni.

​Arhitekt se je pri obnovi lokala izogibal modnim smernicam in poskušal prijeten ambient ustvariti zgolj s kompozicijo različnih struktur in mas. Tudi okna so zamenjali s panoramskimi stenami in tako povezali zunanji in notranji del lokala.

​Čeprav je lokal majhen, je razdeljen na več sklopov, posledično pa ta delitev zadovoljuje širšo starostno populacijo. S pogledom na cerkev je urejen manjši kavarniški (oblazinjen) del, kjer se dobro počuti predvsem ženska populacija (pa tudi starejši obiskovalci lokala, ki ga radi obiščejo na primer po nedeljski maši). Visoko sedenje je primernejše za mlajšo populacijo in bolj dinamične večerne ure, nekaj omizij pa je bolj špartanskih (obrtniških).

​Osrednja ikona prostora je točilni pult z 250 let starim ˝prešpanom˝, ki je še nedolgo nazaj krasil pravo štajersko prešo. In prav ta prešpan v kombinaciji s hrastovimi oblogami daje prostoru posebno dušo, tisto ruralno, toplo, preprosto. Ostale barve pa so v temnejših, zemeljskih odtenkih.

​In da igra lesen točilni pult v prostoru osrednjo vlogo in da pritegne poglede in ne ostane neopažen zlasti pri obiskovalcih, ki pridejo v lokal prvič, verjetno ni treba posebej poudarjati.

​Vir: Med urbanim in ruralnim. Eko hiša & stil, 2017, marec-april, str. 46-49.